Predstavljamo vam novo rubriko, poimenovano »Pogrevanje preteklosti«. V njej se bomo podali v zgodovino in predstavili pomembne mejnike na področju kuhanja, kulinarike nasploh in strokovnega združevanja kuharjev na Slovenskem. »Če želiš ceniti sedanjost in načrtovati prihodnost, je treba pogledati v preteklost,« so znamenite besede nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta Hans-Gerta Pötteringa, s katerimi se gotovo lahko strinjamo in si jih bomo ob tej priložnosti tudi izposodili.

Rubriko začenjamo s prvo kuharico v slovenskem jeziku, delom Kuharske bukve, ki jo je leta 1799 napisal slovenski razsvetljenec Valentin Vodnik. Kuharske bukve ne vsebujejo klasičnih receptov, kot jih poznamo danes, v njej najdemo smernice prehranjevanja, ki po besedah slovenskega etnologa Janeza Bogataja zvenijo podobno današnjim nasvetom za zdravo prehrano, knjiga pa je zelo pomembna z vidika izrazoslovja – Vodnik je v njej hotel dokazati, da se lahko slovensko izrazoslovje enakovredno primerja z najbolj pomembnimi gastronomskimi okolji, francoskim, nemškim, angleškim, …, kar mu je po Bogatajevem mnenju tudi odlično uspelo.

Struktura knjige je drugačna, kot jo poznamo danes. Začne se predgovorom, v katerem avtor v prvih besedah zapoje hvalnico ženskam v kuhinji: »Ne le samo navada, ampak tudi spodobno je, da kuhajo ženske. Ženske so skrbnejše glede snage, iz njihovih čednih rok je vse prijetnejše, one se znajo urno obračati, imajo bolj oster okus in bistrejši vonj za razločiti, kaj je boljše kaj bolj zdravo«.

V osrednjem delu se predstavljene jedi razdelijo v različne kategorije: začne z juhami (med njimi najdemo tudi čokoladno), nadaljuje z zeljnatimi jedmi, sledi rubrika kuhanih, dušenih in polnjenih jedi iz mesa in perutnine, četrto poglavje je namenjeno omakam, peto jajčnim in mlečnim jedem, šesto pudingom in paštetam, sedmo »bandelzom« oz. pitam, v osmem poglavju  predstavi »ajmoht« oz. polivko, v devetem se osredotoči na postne in moknate jedi, v desetem na narastke, sledijo jedi s pečenim mesom, solate, torte, ribe, sladka peciva, sledi poglavje o žolcah in v sladkorju vkuhanem sadju, naslednji del pa je posvečen smetani in snegu. Zanimivo je 18. poglavje, kjer najdemo recepte za zmrzline oz. sladoled (avtor nadalje loči mlečne in sadne zmrzline), ki je bil razširjen med pripadniki višjih slojev, v naslednjem najdemo več nasvetov za pripravo pijač, v 20. pa se osredotoči na hranjenje in kisanje sadja in zelenjave. Knjiga se počasi zaključi s z navodili za razrez mesa in rib, čisto zadnje poglavje pa govori o uporabi zelenjave v kuhinji.

Za konec dodajmo, da so  Vodnikove Kuharske bukve doživele dva ponatisa, kar je po besedah Bogataja dokaz, da je knjiga dosegla zelo širok krog bralcev, nanjo pa so se naslanjale tudi poznejše slovenske kuharske knjige. Skenirano delo Kuharske bukve, gre za drugi ponatis iz leta 1834, sicer najdete na povezavi https://cutt.ly/1jMZlUI, če vas zanimajo originalni teksti pa jih najdete na povezavi https://cutt.ly/9jMX4De. Pri pisanju tega članka si je avtor pomagal s člankom v časopisu Delo z naslovom Ponovni ponatis Kuharske bukve Valentina Vodnika z dne 12. 2. 2012 (https://cutt.ly/DjM4klP), izrazi pa so prevedeni na osnovi diplomskega dela Maje Rajh z naslovom Nemške prevzete besede v Kuharskih bukvah Valentina Vodnika na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz julija 2016 (https://cutt.ly/PjM4RZ4).